Svoboda je svoboda misliti drugače

Mladina je objavila zapis Boža Repeta ob 20 letnici osamosvojitve Slovenije in pristavila sliko posneto 31. maja 1991, na kateri naju bi Miha Fras fotografiral Jožeta Pučnika kot govorca pred stavbo današnjega parlamenta. Hmmm….pri najboljši volji se ne morem spomniti, kaj se je dogajalo slab mesec pred uradnim dejanjem osamosvojitve pred paralamentom in kaj je govoril Pučnik takrat.
Namerna napaka, draga Mladina? Hmmm…..
Jaz bom dal popolnoma svoje osebno mnenje: SRAM VAS BODI, pa če gre za nenameren ‘kiks’ ali za način provokacije.

Malo pozno, ampak od srca, se opravičujem svojim občasnim bralcem. Po izboru raznih missic in sicer odličnih teatrov na ulicah Ljubljane, se mi je izoblikovala misel okrog Slovenije, ki (naj bi) ima(imela) talent. Torej:
Kdo si je dovolil jemati mnenja amaterjev Čakarmiša, Lončinove (vsaj glede petja ona malo manj) in predvserm Kastelica za meritorno?? Slovenci jemljemo nestrokovnega televizijca, povprečno-kvazi jazz pevko in novinarja nekdanje slovenske BBC redakcije (kjer se je navadil pisati le erotične zgodbice) za ocenjevalce slovenskih talentov – na splošno! Zato sta tudi zmagovalca letošnjega in lanskega Talenta takšna: mala deklica, ki je prepevala in zmagala lani, nima v sebi ničesar otroškega, iskrenega, pristnega, vse le naučeno in plod ambicij svojih staršev ali kogar že v njenem vzgojnem okolju; letošnji operni talent s sicer izjemno ‘štimo’ a netočno intonacijo, napačno naučenih ali z neznanjuem zapetih odlomkov, brez vsebinskih poudarkov, le z ‘naravnim’ pritiskanjem vibracijske interpretacije.
Pa nista ne lanska ne letošnja zmagovalka krivi za svoj uspeh. Krivda ‘leži’ v omenjenih treh osnovnih ocenjevalcih, ki jim je Slovenija verjela v ’strokovnost’, ki je nihče od njih nima. (Prav tako ’strokovnost’ ima akademija Viktor ali njihova ‘šola’ novinarjev, ki sta skrpucalo sami po sebi. Koga je POP TV vzgojila v 15+ letih? Kot vem, edino Tamaro Vonta!, ostali so bili zvabljeni z denarjem od drugod.)
Žalostno. Zato še dolgo ne bomo dobili ne Nobelove nagrade, ne zmagali na Eurosongu.

Zadnjič sem se prvič popeljal po Ljubljani z *bicikeljnom. Vse od prve prijave do naslednjih izposoj deluje 100%. Kolesa so sicer malo okorna, saj s svojim starim diamantom laže premagujem manjše klance, ki so me v Ljubljani pač zadihali. Jih pač nimam 30, ampak dvakrat toliko. Ampak z mojim starim kolesom gre le bolje.

Malo je bila nerodna prva registracija, kjer sem moral 12 številčno kodo vpisati kar dvakrat (tudi drugi so se pritoževali nad to nerodnostjo), potem pa sta osebna številka in pin koda delovali in si danes lahko izposodim kolo povsem normalno.

Nekaj pa me le moti pri vsem tem. Usluga je namenjena pravzaprav samo Ljubljančanom. Prva prijava je prek interneta, potem moraš imeti kreditno kartico (ki jo ima sicer res lahko kdorkoli) in obvezno moraš imeti Urbano. Z njo se potem prijavljaš po prvi registraciji. Hmmmm… za tujce kajpak skrajno neprijazno, oz. nemogoče. Si ne predstavljam, da bi se nekdo prijavljal prek interneta, četudi nosi notebook s seboj, samo zaradi prijave na *bicikelj (mislim, da je tujca celo nemogoče to storiti). Torej tujcem ta kolesa niso namenjena. Sam sem si v tujini, recimo v Köbenhavnu, izposodil kolo s pomočjo kreditne kartice, ki je zagotavljala mojo resnost pri izposoji, seveda pa sem moral vsako uro plačati. Pri nas je za domačine prva ura brezplačna, saj stane letna ‘naročnina’ le 3€, kar je zelo ugodno.

Na žalost pa kolesa niso na voljo na mestnih vpadnicah, torej tam, kjer naj bi pustili svoje jeklene konjičke tisti, ki v Ljubljano prihajamo. Ni jih ne na Viču, ne na Rudniku, so sicer blizu novega stadiona v Stožicah,  ni jih na koncu Most itd. Torej moramo še vedno bodisi parkirati nekje v mestu in plačati mastno parkirnino ter se potem voziti s kolesi naokoli, ali pa pustiti kolo na obrobju in z Urbano priti v mesto, kar pa je tudi strošek. Janković pač zasluži v obeh primerih, saj imamo menda najdražje parkirne hiše v Evropi (v centru Madrida sem lani plačal za 12 ur parkiranja 12€ prek dneva, da ne bo nesporazuma, v Parizu sem našel brezplačni parkirni prostor itd ).

Kot je bilo že treba pripomniti pri uvedni Urbane, ki je nekaj korakov za podobnimi evropskimi rešitvami, smo tudi tukaj že ob uvedbi nečesa pametnega in novega takoj izbrali manj prijazno in slabšo rešitev.

Tolikokrat slišimo, da se vozijo naši župani po Evropi gledat, kako imajo kaj tam urejeo. Pa so to, se zdi, le izleti, ničesar se jih ne ‘prime’.

Ko sem bil pred kratkim v Italiji, sem dobil v samopostrežbi papirnato vrečko namesto polivinilaste. Zastonj. Skrb za okolje. Lepo.

In ko sem bil zadnjič v Mercatorju, nisem dobil polivinilaste vrečke, ampak tudi papirnate ne. Nobene. So mi rekli, da imajo tiste tanke, Mercatorjeve, za ‘posebne nakupe’ kot npr. kos toplega piščančjega bedra li zmrznjeno ribo, za ostalo pa zastonj ne dajo nobene. Lahko pa KUPIM PLASTIČNO VREČKO, tisto veliko, Mercatorjevo.

Pa sem se zamislil: skrb za okolje? Ja, seveda. Plačaj za plastiko in potem jo lahko odvržeš, ko bo pa akcija čiščenja Slovenije, se lahko celo pridružiš! Res, imenitna skrb za okolje! Se bom držal skritega navodila Mercatorjeve prodajne politike skrbi za okolje: kupil bom plastično vrečko in jo bom odvrgel v naravo. S plačilom zanjo sem najbrž plačal tudi čistilce, ne?

Ne vem, ali je podobno tudi v Sparu ali Tušu ali Leclercu. Najbrž. Tako skrbimo pri nas za okolje: če plačaš, lahko počneš karkoli. NAMENOMA tako razumem.

Z izrazom ‘začelo se je’ sem že nekoliko zamudil, ampak moj zadnji pogled na spletno stran časopisne hiše Dnevnik me je postavil na realna tla, da se vse plača. Nisem sicer pregledal vseh časopisnih slovenskih ponudb na spletu, ampak za zdaj edino DELO še ponuja branje celotnega časopisa na spletu. Za arhivske izvode moraš biti na DELU naročnik tiskane izdaje in potem lahko celo za nekaj let nazaj pregleduješ članke. Dnevnik pa ne dovoli niti ‘današnjih’ novic prebrati v celoti, enako Primorske novice, mariborski Večer (arhiv samo za plačnike), Primorski dnevnik, Dolenjski list itd.

Kaže, da časopisnim hišam teče voda v grlo, saj si s tiskanimi izdajami ne pokrijejo stroškov, vse bolj pa prodira tudi branje časopisa na iPadu oz. na elektronski PLAČLJIV način, kar so uvedli tudi v svetu. Dostop do spleta je vse bolj poceni, njegove razsežnosti so vse manj dostopne – razen za denar. Nekateri ‘vestičkarski’ portali kot 24ur so že pred časom navadno vest, povezano z lastnim programom, uvrstile na plačini seznam. Spet je tu izjema RTV SLO, kjer si je zaenkrat moč ogledati ali poslušati radijske in TV oddaje iz arhiva brezplačno, seveda pa tudi sproti, vsak dan. Tega brezplačnega ’sproti vsak dan’ torej ni več na Dnevniku, Večeru, Primorskih novicah itd. in na 24ur.

Marsikdo bo dejal, da je tako prav, posebno tisti, ki imajo dovolj denarja, da vse te ‘usluge’ plačajo. Tako zbledijo tako imenovani brezplačni ali komercialni mediji (Kanal A, PROPLUS z vsemi svojimi pod-programi, TV3 in še kdo), kjer nas z množico reklam posiljujejo vsak dan v vsaki oddaji, pred, vmes in na koncu oddaj in sporeda, trdijo, da naročnine ne pobirajo, zato so pa njihove spletne usluge postale plačljive.

Sprenevedanje, prodajanje sumljive kakovosti in zavajanje javnosti. Zaenkrat lahko še napišem tole svoje razmišljanje na spletu zastonj. Se bo tudi to spremenilo?

“Saj je vseeno, kdo bo pa opazil, glavno, da je novica udarna”, je običajna miselnost na Pro Plusu, oz. na POP TV, še točneje na Kanalu A.
Tokrat so me ujezili diletantski kometatorji tipa brata Obrez in Bavec, ki kraljujejo v slovenski izdaji Nogometne lige prvakov. Imajo imenitno sliko, odlične režiserje in brezhibno sliko (povezavo), saj to so plačali, ob tem pa se jim odpira tudi komentatorsko mesto na samem mestu dogajanja, kjer pa so zadovoljni s populističnimi obvestili tipa, kaj počne s svojimi ljubicami Ronaldo itd, da ne izgubljam besed. Ko pa je treba narediti kaj ustvarjalnega, pa je to prepuščeno gostom, slovenskim trenerjem, bivšim igralcem itd. Studijski komentator Dani Bavec se pač v stilu “tile so pa danes slabo igrali, a ne, Matjaž (Kek)?” ne izkaže kot kakšen poznavalec nogometne igre, to prepušča gostom. Pa tudi tu ima velikokrat izredno srečo: včeraj, v torek, je gostil nekdanjega nogometaša s Primorske, ki ga je ljubeče klical Šmitko ali nekaj takega, ki je tako “udaril mimo” v vseh napovedih, kot bi nikoli v življenju ne igral nogometa. Govoril je namreč, kako bo Inter igral klasičen italijanski bunker, v resnici pa so igrali odprto, načrt trenerja Beniteza je bil povsem nekaj drugega, kot je pričakoval veliki nogometni pozer Šmitko. Pa mu ni bilo niti nerodno, ko je klatil take in podobne neumnosti. Več je vedel od obeh trenerjev, tudi od samega Bavca, ki mu je lahko le pritrjeval in klatil sorodne neumnosti.

Danes, v sredo, ko je sicer slovenski trener reprezentance Matjaž Kek imel sebi lastno ocenjevanje nogometne igre, s katero se sicer človek lahko ne strinja povsem, a je vsaj utemeljena z lastnimi dokazi, pa sta se najbolj “izkazala” komentatorja Obrez iz Milana in pa “novinar”, ki je pripravljal preglede tekem, ki so tekle istočasno kot Real:Milan, ki smo jo gledali v živo. Novinarska etika ne dovoljuje očitnega navijanja za enega od klubov, katerega tekmovanje kometnira, razen ko gre za domačo reprezentanco. To je že znana novinarska etika. Seveda pa jo Obrez ne pozna: navdušeno je zategnil “goooooooooooooooooool” v južnoameriški maniri, ko so Italijani dosegli zadetek, pri španskem zadetkih pa je ostal hladen. Vsak klub je dal 2 zadetka in veliki komentator se je drl ob italijanskih z velikim navdušenjem, kot že rečeno. Neznanje in površnost pa je zagrešil tudi komentator tekem, ki so se dogajale istočano kot Real:Milan in smo slišali povzetke. Da je zgrešil imena igralcev kar nekajkrat, niti ni vredno omenjati, najbolj ga je polomil, ko je govoril o moskovskem CSKA, v resnici pa je igral moskovski Spartak. Sem mislil, da se mu je zareklo enkrat, ne, večkrat je to ponovil, ker pač ne ve, da sta CSKA in Spartak dva različna kluba. Sicer špa – kaj bi se razburjali, a ne?, saj nam Kanal A ponuja zastonj prenose, plačujemo le tisto trapasto nacionalko, ki ima zanič program, pravi večina Slovenceljnov, in zato lahko tako diletanti prosperirajo na TV sceni.

Ja, take komentatorje imamo! Pa sem se jezil nekoč na Mirana Ališiča, ki je pri komentiranju Formule 1 povedal vse od spodnjih hlač Roberta Alonsa do ljubic Flavia Briatoreja, med tekmo pa ni videl, da je nekomu razneslo motor. Glavno da je vpil uuuuuuuuuuuuuuuuuuu in bil na kraju dogodka. Zdajšnje komentiranje F1 je brezkrvno, Ališič je bil vsaj “navdušen”, čeprav očitno navijaški za ferrari. Ampak nogometni “strokovnjaki” Pro Plusa so pa “genijalci” svoje vrste. In se še nihče ne vsaja! Glavno da gledamo dober nogomet!

Na kaj vse pristanemo Slovenci, zato pa tudi delajo tako z nami, dragi sorojaki, ko je vse prav, kar nam nekdo prodaja: od politike do cerkve, od športa do pornografije. In temu pravi novinarstvo!!! Prav nam bodi!

Človek si ne bi mislil, ampak oddaja Pravljica za lahko noč ima 45 let! Tako sem izvedel danes in najprej naj radijcem čestitam za vztrajnost in podporo v svojem mediju, Radiu Slovenija (prej Radio Ljubljana, kjer se je to začelo).
Ob čestitanju pa se mi vsiljuje nekaj vprašanj, ki se mi tudi sicer vsiljujejo, kadar gre za radijske oddaje, ki imajo stalen termin in so namenjene določenemu krogu poslušalcev. Kdo jih posluša? So naredili kakšno analizo poslušanosti? Za začetek sem opravil majhno povsem ne-empirično analizo, povprašal sem namreč v svojem okolju nekaj ljudi, katere radijske oddaje poslušajo in kdaj. Čeprav sem povprašal premalo ljudi, da bi lahko sklepal na večino, sem dobil pričakovan odgovor: radio mi igra tako, v ozadju, za glasbeno kuliso, TV je povsem prevzela funkcijo obveščanja in opredeljevanja do problemov, ki jih analizira medij. Izvedel sem, da ljudje seveda največ poslušajo radio v avtomobilu, takrat celo precej pozorno poslušajo poročila in tematske, govorne oddaje. Glasba je še vedno za ozadje, veliko jih v avtu raje uporablja CD ali mp3 player, da se sprosti med vožnjo.
Zdaj pa k pravljici ob 19.45 vsak dan na Radiu 1. Hmmm…..TV dnevnik s svojim vremenom in športom je na vrsti prav ob tem času. Uro pred tem so v mnogih mladih družinah vajeni, da otroci gledajo risanko, le redki pa takrat res peljejo otroke spat. So otroci po risanki pokonci, da bi ob 19.45 poslušali še Pravljico za lahko noč? Niti eden mi ni pritrdil, da tako počne, čeprav radi prebirajo svojim malčkom pravljice iz domače knjižnice, mnogi jih znajo napamet in jih svojim otrokom pripovedujejo dan za dnem, velikokrat jih morajo ponoviti, saj otroci uživajo v tem, da sicer pravljico poznajo, a radi slišijo, kako tudi starši (ali starejši, dedki, babice, tete ipd.) ponovijo njim že znano zgodbo. In če kaj pozabijo ali spustijo – hop! – otroci takoj popravijo in zahtevajo natančno tako, kot so pripovedovali npr. včeraj. Da bi se družina usedla pred radio, medtem, ko gori TV? Nihče od mojih znancev in njih otrok mi tega ni potrdil.
Pa pojdimo v drugačno okolje, morda na deželo. Slika zelo podobna, radio na žalost nima stalnega poslušalstva v večernem času. Povsem drugače je zgodaj zjutraj, ko mnogi starejši poslušajo radio, ker na TV ni nič takega, kar bi jih zanimalo, sodelujejo v anketah, vedno eni in isti ljudje, ki se ves čas in vedno razburjajo itd., sodelujejo pri svetovalnih servisih in drugih kontaktnih oddajah. Ampak to je zjutraj, dopoldne, mnogi tudi ponoči, poglejte na radijski spored in boste videli, da popoldne in zvečer takih oddaj ni. In tudi babice na deželi, če niso ravno v hlevu ta čas, same pripovedujejo pravljice svojim vnukom, nisem izvedel niti za en primer, da bi sedeli pred radiem in skupaj z vnuki ali starši z otroki poslušali Pravljico za lahko noč.
Tako se mi torej zdi, da je oddaja Pravljica za lahko noč nekaka intelektualna pisateljska zvrst, ki je, na žalost, namenjena bolj sama sebi, kot otrokom. Razpis novih pravljic je bil odličen, na stotine izdelkov so prejeli na radiu, nekaj deset so jih odkupili, a jaz se še vedno sprašujem: za koga???
Podobno velja – čeprav zdaj tega ne mislim na dolgo komentirati – za radijske igre. Sam sem namreč reden poslušalec te umetniške zvrsti, prek 300 radijskih iger imam posnetih, tudi hrvaških in še kakih v drugih jezikih in spet ugotovitev: ne poznam NIKOGAR, ki bi poslušal redno radijske igre, čeprav so na sporedu vsak dan, rezen ob petkih in sobotah, vključno z zelo ustaljeno Radijsko igro za otroke ob nedeljah ob 8.05. Tudi že leta in leta. Imate, radijci, kak odziv, koliko otrok posluša to oddajo vsako nedeljo? Koliko pozimi, koliko poleti? Spet so moje izkušnje take, da ne poznam niti ene družine, kjer bi poslušali ob nedeljah ob 8h zjutraj radijsko igro. Ob sobotah imajo otroci svoj program, kjer so tudi kontakti z mladimi poslušalci, in prijetno sem presenečen, da se jih v kaki uri ali dveh celo kakih 5 oglasi in pove svoje mnenje, izkušnje. V oddaji pa se naprezajo, kot bi imeli na telefonski liniji 300 čakajočih! Oddaja je dobra, ampak povejte mi, koliko otrok nad 7 let posluša otroški pevski zbor, ki poje o sončku in žogici?
Vse te govorne oddaje na radiu, vključne tiste, ki so namenjene najzahtevnejšim vsebinam in gostom, gredo po moji izkušnji mimo ljudi. Kakšne imenitne oddaje o znanosti ima Radioprvi! Ampak kdaj? Ob 10h dopoldne…za koga? Se bodo ljudje odpovedali malici na delovnem mestu ali na Jožefu Stefanu prekinili delo, da bi poslušali debato o problemih znanosti? Prepričal sem se, da imajo oddaje z glasbeno vsebino za mlade (rock, jazz, funk, etno, country itd.) kar veliko poslušalcev, saj radio posreduje novosti in če hočeš biti na tekočem, jih poslušaš. To velja še toliko bolj za komercialne radijske postaje, kjer je veliko komunikacij s poslušalci, torej gre za dobro konkurenco televiziji, ki prevečkrat poneumlja občinstvo.
Ampak ostanimo pri Pravljici za lahko noč. Se vam ne zdi, če bi bila to poslušana oddaja, torej popularna, ali ne bi česa takega počeli tudi na komericalnih postajah? Saj bi privabilo to več poslušalstva. Niti ena slovenska komercialna postaja nima pravljice za otroke. Pogledal sem sporede mnogih, ne vseh, zato me popravite in navedite tiste, ki to ali kaj podobnega počno.
Radio je najhitrejši medij, v stikih s poslušalci je dovolj neposreden, mnogi se lahko zavijejo v skrivnostnost, ko se oglasijo, torej se ne eksponirajo javnosti in lahko povedo svoje mnenje. Drugi mediji, predvsem precej slabša TV v tem smislu, pa je prevzela funkcijo kontakta med svetom in nami ter nam posreduje svojo, velikokrat popačeno sliko sodobnega sveta, ki se potrjuje le v denarju in atraktivnosti slikovnega izražanja, največkrat brez vsebine.

Zato kličem še na mnoga leta Pravljici za lahko noč in vabim starše, ki imajo mlajše otroke, naj oddajo zamenjajo za reklamo o vložkih in pralnem prašku, ki v tem času na TV prepričuje gledalce, da brez teh stvari jim živeti ni.

Jesenske barve so me vedno vznemirjale, čeprav pomenijo umiranje ali vsaj pripravo na počitek Narave. Najbolj me vznemirja sožitje hladnih senc in toplega osončenega dela narave, kot npr. tukaj:

Posnetki so nastali v petek, 22. oktobra 2010.

Akademik prof. dr. Jože Toporišič mi je nekoč dejal, da novi izrazi, ki prodirajo v slovenščino (kot mega, ful, kul itd.) niso nič nevarnega, saj je jezik strog sodnik, je pripomnil, in bo pospravil z navlako, ostalo pa bo le tisto, kar bo dobro ostalo in se bo ‘prijelo’. Priznam, da sem bil presenečen nad takim mnenjem, potem pa sem mu dal prav, ker je zgodovina našega jezika potrdila, da smo sprejeli ne-slovenske izraze, ki jih danes čutimo povsem kot svoje, npr. župnik (namesto fajmošter), ki je povsem hrvaškega izvora, pa je danes nihče ne čuti kot tujko. Konec koncev mnenje  človeka, ki je dodobra uredil slovensko slovnico, tudi šteje. – Mimogrede, njegova zanimiva ‘poved’, ki mu jo mnogi očitajo kot nekakšno spakedranko, je prof. Toporošič našel pri Marku Pohlinu in jo ustrezno uporabil v moderni slovenščini!  Resda bi profesorju lahko častitljiva starost sodbo o jeziku nekoliko konzervativno zameglila, a mož se drži odlično!

Pač pa bi bil žalosten – danes sem jezen, da je kaj! – ker vse bolj prodira “poslovenjena” hrvaška beseda “nadimak” v naš jezik in dobiva obliko “nadimek” (slovenski končaj kot Koper – Kopar)!! Kot bi ne poznali lepe slovenske besede “vzdevek” (“poved” je zaradi novega pomena nadomestila besedo “stavek” z več pomeni, torej ni nadomestek, ampak nova-stara beseda). Slovenščina pozna z osnovo “nadim-” le “nadimati” = zastarelo za napenjati, dvigati, gl. SSKJ, Slovenski pravopis pa omenja še besedo “nadimenka” kot jezikoslovni izraz.

Nimamo Slovenci, draga Tjaša Železnik, voditeljica nedeljskega NLP, in z vami še mnogi “napovedovalci” naših radijskih in TV sporedov, nobenega “*nadimka”. Da, zvezdico * potrebuje ta izraz, če ga navajamo, uporabljati kot nadomestek za nekaj, ker že imamo, pa je popolnoma” suženjsko”, torej v hlapčevski maniri, kot radi “uvažamo” npr. hrvaško pop sceno in podobno, z njo pa tudi spačenko”*nadimek”.
Se mi je duh nadimal, ko sem vas to nedeljo poslušal!

Ko ‘odjemalca’ danes zanese na splet, da bi si npr. ogledal 24ur, medtem ko ostali člani družine takrat gledajo kaj drugega, ga že nekaj časa preseneti drugačnost. Zdaj je treba ta ogled plačati, €5 na mesec, ali nekaj takega.  Ne moreš si ogledati niti kake starejše oddaje, recimo As ti tud not padu ali Preverjeno! Treba je plačati!

Pa smo tam. Se zavedate? Ne gre za globalno finančno krizo, ne za slabšanje medijskega prostora v naši deželi. Gre preprosto za nadaljnjo pogoltnost komercialnih medijev, prevsem mislim na POPTV, oz. Pro Plus ali Američane, ki stoje zadaj z naperjenimi samokresi: al’ boš kaj zaslužu, al’ pa te odpihnemo! Pro Plus se nenehno hvali, da ima najbolj gledane programe, najbolj brano spletno stran 24ur.com. Mimogrede, vsi SLOVENSKI mediji (razen Večera, se mi zdi), imajo končnico si, 24ur ima pač com. Saj veste, da com pomeni komercialno, ne? Tako že od vsega začetka. 15 let in več nam POP ‘prodaja’ svojo brezplačnost, zato nas obremenjuje z reklamami, rumeno obravnavo vsakodnevnih dogodkov in nas v športni rubriki informativne oddaje 24ur vabi, da si ogledamo v živo kaj takega, kar nam bodo zaračunali. Tudi iz arhiva. Ne sprotnena včerajšnjega Popina si ne morem ogledati na spletu, ne da bi ga plačal!

Ne pišem tega, da bi primerjal nacionalko ali komercialne TV med seboj. Nacionalka še vedno omogoča ogled (poslušanja-radio) arhiva za nekaj let nazaj! Bravo, bom dejal, koliko časa še? Nam bodo tudi oni začeli zaračunavati dostop? Bojim se, da kmalu.

POP se pač obrača na nas v smislu, tole vam ponujamo, nič nam ne plačujete, zato vas zasipavamo z reklamami, saj moramo preživeti, naročnine ne pobiramo. Glede denarja, ki ga dobe od reklam ali donacij ali od kogarkoli in česarkoli, imam tudi pomisleke, saj je zaposlenih na ProPlusu le nekaj odstotkov ljudi, ostali so tam na pogodbi. Pro Plusu ni treba zanje plačevati ne bolniške, ne dopusta, ne dajati regresa, ne plačevati porodniške. To je komercialnost tega medija, ki si je 99% odstokov svojih strokovnjakov ustvaril s selitvijo od nacionalke (v začetku) in drugih medijev. Svojih niso, razen Tamare Vonta, vzgojili nobenega! In zdaj že leto dni vabijo, naj se jim pridružijo mladi, perspektivni kadri, izobraževala jih bo POP akademija! Halo??? Akademija? Se sploh zavedajo, kaj akademija pomeni? In kdo bo tam strokovnjak, ki bo kalil nove Matjaže Tanke, Darje Zgonc ali Alene Arko? Si te 3 omenjene spomnite, da so imeli svoj status že na nacionalki, pa jih je privabil denar. Prav so imeli, saj so (bili) dobri. – Mimogrede, meni se Tanko kar smili ob zaključkih 24ur, ko mora duhovičiti ob strokovnih izjavah voditeljic popina, da se informativna oddaja po vseh truplih in naslajanju nad krvjo in znojem konča v lahkotnem duhu profesionalnega obvladovanja medija. – Tomaž Perovič, ki stoji za vsem tem zadaj,  kakor siva eminenca lomasti po popovskem medijskem prostoru in uveljavlja svoje znanje, ki je sicer primerno, a medijsko še vedno nezrelo. Kar spomnite se, kakšna lutka je bil kot predsednik uprave Dela! Hitro se je vrnil v motne vode TV, kjer je laže kaliti nepreglednost, saj se vse skriva za aktualnostjo rumenega poročanja.

In za vse to naj bi po novem PLAČEVALI?

Upam, da bo spregledal še kdo.

Meni gre že na bruhanje, saj je ProPlus s svojim načinom ‘gospodovanja’ v medijskem prostoru zastrupil že veliko drugih, tudi nacionalko, ki vedno bolj pluje med Scilo in Karibdo dnevne politike in prikrite komercialnosti.